O meni

Z izdelovanjem vezenin na štete niti sem se začela resneje ukvarjati pred približno 15 leti. Tedaj so moji otroci toliko zrasli, da niso več hodili spat po risanki. Če so prihajali pozno domov, nisem mogla zaspati in sem raje vezla. Seveda to ni bil edini razlog.

Prvih vbodov me je naučila mama, ki se ji zahvaljujem za njeno potrpežljivost pri mojih prvih vbodih s šivanko. Danes, ko se z enakim delom ukvarjam tudi v šoli pri krožku vezenja vem, kako in koliko vztrajnosti in vzpodbud je bilo potrebnih, da sem končala svoj prvi izdelek. Kasneje sem to delo vzljubila in še danes mi pomeni sprostitev, meditacijo, umiritev in srečanje s samo seboj in svojimi mislimi.

Zelo dobro se spominjam nedeljskih popoldnevov, ko so se ženske zbrale ob vezenju in sem bila vedno poleg s svojim, sicer preprostim prtičkom. One so delale lepe, velike prekrasne prte. Mene so predvsem zanimali vzorci in motivi, blago in niti. Pogovarjale so vse mogoče, o problemih, težavah, se vmes smejale in si izmenjavale izkušnje.

Najbolj me je k vezenju s križci vzpodbudila zapostavljenost gorenjske vezenine, ki je že skoraj izumrla. Iz pripovedovanja vem, da je moja babica Katarina roj. 1901 prav tako vezla prte za oltar na Šmarni gori in jih tudi negovala in prala, skrbela zanje ter likala.

1995 sem prvič oddala svoj izdelek v oceno in pregled komisiji pri Obrtni zbornici Slovenije in ta mi je izdala mnenje, da se izdelek šteje za izdelek domače in umetnostne obrti. Prtiček sem lahko opremila z obešanko in postal je prepoznaven, pristen ter kakovosten izdelek domače obrti.
Sodelovala sem na razstavi treh dežel v Celovcu leta 2000, na Mednarodni razstavi z naslovom »Mojstrovine Slovenije« avtorja prof. dr. Janeza Bogataja. Ob tej priliki je izšla tudi knjiga s tem naslovom. Razstava se je pričela marca 2000 v Tokiu na Japonskem in je več let potovala po mnogih deželah, bila je v Los Angelesu, na Dunaju. Lahko sem se pohvalila, da je moj prt videl celo japonski cesar.
Kasneje sem imela tudi razstave po Sloveniji, v Kranju, v Medvodah ter seveda doma v Pirničah.

Potem sem še večkrat prinesla ocenit svoje vezenine in vedno dobila pozitivno mnenje. Vsi ti izdelki so bili razstavljeni na Bienalni državni razstavi domače in umetnostne obrti v Slovenj Gradcu in v Ljubljani. To je bilo vse od leta 1996 do lani 2012. Vsaki dve leti so bili moji izdelki razstavljeni na tej razstavi in moram reči, da sem bila vedno ponosna na to. Lani je organizator te razstave presegel meje države in pripravil razstavo v evropskem merilu s 13 razstavljavci iz več evropskih držav.