Narodne vezenine na Kranjskem

Albert Sič 1918

Vezna tehnika je bila na Kranjskem nekdaj zelo razvita. O tem nam pričajo krasne narodne vezenine na narodnih oblekah, namiznih prtih in oltarnih prtih, prtičih, brisalkah, prevlakah za blazine, rjuhah. Vse te vezenine so zvršile pridne roke naših vrlih žena in deklet v minuli dobi. Nekatere segajo celo v 16. stoletje. Da sta se vezna tehnika in vezna umetnost razvili tako visoko, je pripisovati estetičnemu čutu našega naroda, posebno pa tedanji narodni noši.
Tudi pri nas so vezilje motive zajemale iz prirode: iz rastlinstva in nekoliko iz živalstva. Poleg teh motivov pa vidimo na vezeninah tudi razne geometrijske oblike. Motivi so naravni ali pa stilizirani, primerni vezilni tehniki. Vsa ta dela pričajo , da je imelo že v davni dobi naše ženstvo zmisel za lepoto in umetnost, in jo gojilo z vso vnemo in marljivostjo, dokler nista vedno napredujoča veleobrt in nova moda ustavila nje nadaljnega razvoja.
Naša dolžnost pa je, da dvignemo te zaklade in z njimi poživimo ljubezen do nekdanje narodne umetnosti. To zahteva od nas čut spoštovanja do naših trudoljubivih prednic in ljubezen do našega naroda in naše kulture.
Vzorci na gorenjskih vezeninah so izvedeni povečini v križastem vbodu. Vezeni so ti vzorci na domačem platnu z domačim sukancem, potem pa tudi z volno in bombažem, nekaj jih je izvršenih tudi s svilo. Barva veziva je vobče črna ali pa rdeča in modra; le pri nekaterih vzorcih je vezivo tudi druge barve: zeleno, višnjevo ali rjavo.

DRUŽINA, št. 1. letnik 2009

Današnji čas ni naklonjen vezenju in drugim ročnim delom.
Vezenine so bile sprva razširjene v vladarskih in cerkvenih krogih. V 17. in 18. stoletju so si z njimi začeli krasiti stanovanja in obleko plemiči in meščani, v začetku 19. stoletja pa so se tudi gospodinje na premožnih kmetijah že lahko pohvalile z vezenimi rjuhami, prevlekami za vzglavnike in brisačami.
Razširjenost vezenja med kmečkim prebivalstvom pa je bila tesno povezana z možnostjo šolanja. Prvo žarišče vezilskega znanja na Gorenjskem je bil samostan v Velesovem pri Kranju, kjer so se šolale plemiške hčere. Med vladavino Marije Terezije, ki je v naših šolah vpeljala šolanje za vse sloje, so učiteljice za ročna dela nastavljali v posebnih oddelkih ljudskih šol. Še bolj so vezenine postale dostopne po letu 1869, ko je vezenje skupaj s kvačkanjem, pletenjem in šivanjem postalo del programa obvezne osnovne šole.
Pozneje so vezenje kot poklicno dejavnost poučevali na Obrtni šoli v Ljubljani, ki je začela delovati leta 1888. Takoj po drugi svetovni vojni so namesto nje ustanovili šolo za umetno obrt, na kateri so poučevali tudi »umetno« vezenje. Toda leta 1961 so veziljski program ukinili in odtlej se vezenja ne da več naučiti v okviru rednega šolanja.

Pa vendar...
je od leta 2008 pripravljen učni načrt za vezenje v osnovni šoli v 7., 8. in 9. razredu devetletne osnovne šole. Ministrstvo ga je potrdilo kot učni načrt za izbirni predmet Vezenje. Na več osnovnih šolah že uspešno poteka poučevanje tega predmeta. Izšel je tudi zelo uporaben učbenik »Vezenje v osnovni šoli«.