Prtu na pot

Najprej sem bil majhno laneno seme. Ga. Marica Cvitkovič iz Adlešičev v Beli krajini, me je neko zgodnjo pomlad posadila v zemljo v kraško vrtačo. Rasel sem še z ostalimi bratci in kmalu smo bili tako veliki, da smo skoraj pokukali iz vrtače. Zgodaj dopoldne so se odprli naši modri cvetovi in proti popoldnevu že hiteli zapirati. Ko smo odcveteli in dozoreli, so nas pridne roke ga. Marice »popukale« in pustile ležati na travi, da so se naša stebelca malo omehčala. Nato smo prišli v roke predicam, ki so nas potolkle, počesale in spredle v nit. Svetlo rumene niti je
ga. Marica napela na starodavne statve in začela s tkanjem. Nič kolikokrat je moral čolniček pohiteti iz ene strani na drugo, da so se nitke stkale v blago, v lepo in močno laneno platno.
Nato sem kot blago prišel v roke učiteljici Rozaliji Strojan iz Pirnič, ki je vzljubila vezenje, še posebej pa gorenjsko vezenino s križci. Lepo me je okrasila z rdečimi nageljni. Sedaj bom kot prt krasil sobo nove gospodinje. Vem, da me bo vsak obiskovalec občudujoče pogledal. Čutim, da se je v meni spletlo in ohranilo izročilo slovenskega človeka.

Zg. Pirniče, november 2007